Varja Hrvatin prejela nagrado za mlado dramatičarko
Dramatičarka Varja Hrvatin, nekdanja štipendistka Mestne občine Ljubljana, je prejela nagrado za mlado dramatičarko, ki jo v okviru 50. Tedna slovenske drame podeljuje Prešernovo gledališče Kranj.
Besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, skozi katerega Varja Hrvatin odstira svoje intimno življenje, ki ga gradi in razvija skozi občutje krivde, je bilo med šestnajstimi prispelimi soglasno prepoznano kot najboljše. Uprizoritev dramskega dela je bila predstavljena konec oktobra 2019 na Novi pošti v produkciji Društva KUD Krik, v koprodukciji z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti ter v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem in zavodom Maska.
Strokovna komisija v sestavi Matej Bogataj, Srečko Fišer in Amelia Kraigher je v obrazložitvi nagrade zapisala: »V času, ko je vse tako zelo performativno, da se komaj še kdo ove, kako je v resnici že pro forma, se najde mlada avtorica, ki na prvo stran svojega besedila zapiše: "DANES IGRATA: DRAMSKI PISEC in BRALEC", in naprej: "IGRIŠČE: domači teren, strani dramskega besedila". Niti dogajalni čas se ne meri v urah in minutah: "TRAJANJE: okoli 30 strani, odvisno od podaljškov". Pa smo tam: beseda kot osnova, protagonistka, mera. No, ljubitelji staroveške literarne dramatike se le ne radujmo prezgodaj: zadeva gre malo, kako bi rekli, v ovinek; a če že ni poti nazaj, je razveseljivo, da se sluti vsaj steza naprej.
Igra, po kateri dramski pisec, tj. avtorica, vodi bralca, ni igra v pomenu odrskega poosebljanja; je razumska, kombinatorna igra, nemalo podobna tisti, ki je ugajala piscem v času, ko je bil postmodernizem tako mlad, da je prehiteval črke svojega imena, in temu primerno vitalen; ugajala je kakemu Cortázarju, Perecu, Calvinu. A časi so drugi, malce je le drugače: bralec naj bi bil sostorilec pri pripovedi, ki je deklarativno avtobiografska, izkustvena, prvoosebna, jaz-drama, tako rekoč po definiciji material za prej omenjeno formo, medtem ko za dramsko besedilo ni najboljše izhodišče. Sostorilec, pajdaš pri pripovedovanju zgodbe, ki se je že zgodila, in sicer dramskemu piscu osebno? Cepič racionalne distance podeli opisu izkustva, ki ni nikoli več kot pol koraka od solipsizma (in izmučenega opazovalca), iskro besednega življenja, ki je – glej – zanimivo. Poudarek se od ludističnega elementa premakne v psihološko analitičnega; jaz se razsredišči, postane dialektičen, v sebi izkaže željo biti drug, kakor bi govoril: "Hočem biti, kot me hočeš ti."
Ampak seveda za to, da je zanimivo, ni dovolj (nikoli ni) prava ideja ali koncept: najmanj tako pomembna je veščina ubesedenja, ritmika, kontrapunkt segmentov, pulziranje besede, stavka, pasusa, premolka. Dosežek, ki ga ponuja besedilo, je izstopajoč. Resda ima prav tu, v formulaciji – tudi čisto tehnično jezikovni – ta pisava še rezerve; zato pa je mlada.«
Uspešno dramaturginjo smo s štipendijo Mestne občine Ljubljana podpirali v času do- in podiplomskega študija dramaturgije in scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Varji Hrvatin iskreno čestitamo in ji želimo uspešno nadaljevanje kariere!